Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Melissa Jefferson-Wooden je bila glavna junakinja letošnjega svetovnega prvenstva v Tokiu, s katerega se je vrnila s tremi zlatimi medaljami, kar je do zdaj uspelo le še dvema ženskama. Kljub temu je ni na seznamu kandidatk za atletinjo leta.
Melissa Jefferson-Wooden je sanje izpolnila že pred letom dni, ko je 12. oktobra lani s tovornjaka na čelu kolone več kot 200 vozil mahala osmim tisočim someščanom, kolikor jih živi v tem majhnem mestecu v ameriški zvezni državi Južna Karolina.
Bila je glavna junakinja velike parade, ki so jo njej v čast pripravili potem, ko se je z olimpijskih iger v Parizu vrnila z dvema medaljama.
S štafeto 4×100 metrov je zmagala, na 100 metrov pa je bila bronasta.
Dan, na katerega so ji pripravili veliko praznovanje, so poimenovali po njej.
Takrat je bila stara 23 let in veljala za eno najobetavnejših sprinterk na svetu, v mislih pa je imela predvsem dve nalogi.
Prva je bila načrtovanje poroke z igralcem ameriškega nogometa Rolanom Woodenom II, druga pa postati najboljša sprinterka na svetu.
Najprej poroka na Floridi, potem eksplozija v Tokiu
Nalogo številka ena je izpolnila marca letos, ko je na Floridi, kjer zdaj živita, skočila v zakonski jarem z ljubeznijo iz šolskih dni in priimku Jefferson dodala priimek Wooden, drugo pa na svetovnem prvenstvu na Japonskem, kjer je sijajno sezono kronala s tremi zlatimi medaljami in se z zlatimi črkami zapisala v zgodovino svetovne atletike.
Na velikem olimpijskem stadionu v Tokiu je najprej navdušila v finalu sprinta na 100 metrov, v katerem je zmagala s kar 15 stotinkami prednosti in z rezultatom 10,61 skočila na četrto mesto večne lestvice najkrajšega ženskega sprinta.
Šele druga, ki ji je uspelo kaj takega
Potem je z novim osebnim rekordom 21,68, osmim najboljšim rezultatom v zgodovini ženske atletike, s skoraj pol sekunde prednosti (46 stotink) zmagala še na 200 metrov, za konec pa pričakovano zmagala še z ameriško štafeto 4×100 metrov in postala šele druga ženska, ki ji je uspelo kaj takega – da je z enega svetovnega prvenstva prinesla tri naslove prvakinje.
Najuspešnejši tekmovalki v zgodovini prvenstev, Jamajčanki Shelly-Ann Fraser-Pryce, je identičen podvig uspel leta 2013 v Moskvi, medtem ko je Allyson Felix tri zlate kolajne, a le eno posamično, osvojila leta 2007 v Osaki. Najboljša je bila na 200 metrov ter s štafetama 4×100 in 4×400 metrov.
Velika favoritka, ki ni prišla niti v finalni izbor
V očeh mnogih je takrat postala favoritinja številka ena za naziv najboljše atletinje leta 2025, na veliko presenečenje vseh pa se sploh ni znašla na seznamu finalistk za laskavi naziv, ki ga bo Svetovna atletika podelila prihodnji mesec v Monaku.
Jasno je, da se ji je zgodila velika krivica. Nekateri so prepričani, da celo največja v zgodovini podeljevanja teh nagrad.
Toda glede na vse viharje, ki so udarili vanjo v 24 letih življenja, je bila odločitev, za katero je – v sodelovanju z navijači, ki sodelujejo v glasovanju – poskrbela krovna svetovna atletska organizacija, le prijeten vetrič.
Kako prepričljiva je bila Jefferson-Wooden letos v sprintu, zgovorno kaže tudi pogled na lestvico najboljših izidov leta na svetu. Na 100 metrov je njen priimek na prvem, drugem, tretjem, četrtem, petem, šestem in osmem mestu, na 200 metrov pa na prvem, tretjem in devetem mestu.
Velika preizkušnja že takoj po rojstvu
Jefferson-Wooden se je kot najmlajša izmed šestih otrok rodila dvema pridigarjema, ki sta že pet tednov po njenem rojstvu preživljala eno najtežjih obdobij svojih življenj. Njuna novorojenka je morala zaradi hudih težav z želodcem na zahtevno operacijo.
“Zdravniki so rekli, da je zadnji pacient po takšni operaciji v bolnišnici preživel tri mesece in domov odšel s kolostomsko vrečko. Melissa je bila doma po dveh tednih in povsem zdrava,” se spominja njena mama Johanna, ki se dobro spomni tudi tega, da je njena najmlajša hči že kot zelo mlada kazala talent za sprint, ko je nenehno dirjala po stanovanju in staršema povzročila obilico sivih las.
Zaradi očeta eno leto ni mogla teči
Pri 17 letih, ko se je z atletiko ukvarjala že precej resno, je bila pred družino Jefferson nova velika preizkušnja, potem ko je hudo zbolel Melissin oče Melvin.
Diagnoza je pokazala krvno bolezen mielodisplastični sindrom, ki lahko vodi v levkemijo. Rešila ga je lahko le presaditev kostnega mozga, a darovalca dolgo časa niso našli, zato so testirali tudi družinske člane.
Najprimernejša darovalka je bila Melissa, ki se je brez pomisleka odločila, da bo za več kot eno leto prekinila svojo obetavno sprintersko pot in se žrtvovala za svojega očeta.
“Zdaj je napočil moj čas, da stopim naprej,” je takrat dejala, ko sem jo prepričeval, da bomo že našli koga drugega.
“To me je zelo ganilo,” se je spomnil oče, ki je zdaj, na srečo, živ in zdrav.
Njen sprinterski začetek ni bil najboljši
Po dolgotrajnem okrevanju, v času katerega je imela več časa za prepevanje v cerkvenem pevskem zboru, se je vrnila na atletske steze in ob koncu srednje šole prejela več ponudb znanih ameriških univerz. Odločila se je za univerzo Coastal Carolina in ob debiju na študentskem tekmovanju razočarala.
Po katastrofalnem startu je bila zadnja, zato se je njen takratni trener spogledoval z idejo, da jo preusmeri na tek na 400 metrov, čemur pa se je na srečo uprla. Trener jo je poslušal in ji pomagal izpiliti tehniko, vse ostalo je zgodovina.
Pozneje je postala večkratna ameriška študentska prvakinja in kmalu tudi prihodnost ameriškega sprinta. Leta 2020 je kot študentka šokirala z rezultatom 10,69 in zmago na ameriškem državnem prvenstvu, s tem pa si zagotovila vstopnico za svetovno prvenstvo, ki je bilo tistega leta na ameriških tleh.
Po dveh razočaranjih menjava trenerja in zasuk
V Eugeneu je pred domačimi navijači sicer prišla do finala, a v njem doživela veliko razočaranje, saj ga je končala na zadnjem, osmem mestu. Tolažbo je našla v štafeti 4×100 metrov, v kateri je prišla do zlate medalje.
Leto pozneje ji je s štafeto podobno uspelo tudi na svetovnem prvenstvu v Budimpešti, kjer pa je v posamični disciplini nismo videli. Na ameriškem prvenstvu je bila namreč peta in ostala brez nastopa na 100 metrov.
To razočaranje je bilo tudi razlog, da je zamenjala trenerja. Tistega leta se je priključila ekipi nekdanjega ameriškega olimpijca Dennisa Mitchella in začela trenirati v družbi nekaterih največjih zvezd svetovnega sprinta, med njimi Sha’Carri Richardson, Twanishe Terry, Kennyja Bednareka in Christiana Colemana.
Lahko popravi prastar svetovni rekord?
Vse ostalo je zgodovina. Glede na to, kaj vse je pokazala letos, pa nas zanima predvsem to, kaj bo prinesla prihodnost.
Lahko to nasmejano, simpatično dekle postane prva po skoraj štirih desetletjih, ki bo premaknila svetovni rekord 10,49 legendarne Florence Griffith-Joyner iz daljnega leta 1988?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!